Intervju z go. Resnijo Ređepi

»Svoje delo čutim kot poslanstvo in želim spodbujati kulturo, ki je naklonjena sprejemanju drugačnosti.«

Ga. Resnija Ređepi
Kulturno-jezikovna mediatorka,
Ljudska univerza Jesenice.

Ste kulturno-jezikovna mediatorka – prosim orišite, kako izgleda vaš dan, kakšne naloge opravljate.

Moji dnevi so zelo pestri. Pri opravljanju različnih nalog priseljencem zagotavljam tolmačenje in kulturno posredovanje, kar je ključno, da je prevod najbližji izvirniku in da si mediator ter strokovni delavec v instituciji zaupata.

Moje delo je razdeljeno na tri sklope. Po tedenskem urniku terenskega dela izvajam jezikovno-kulturno mediacijo v večjih zavodih na Jesenicah (na osnovnih šolah, v srednji šoli, na centru za socialno delo in zavodu za zaposlovanje).

Drugi del mojih nalog je povezan z delom na Ljudski univerzi Jesenice, kjer imamo kar nekaj projektov in dejavnosti, v katere se vključujejo priseljenci. Izpostavila bi projekt socialne aktivacije Gorenjske, v katerega so vključene ženske iz drugih kulturnih okolij, ki se soočajo z jezikovnimi ovirami. V posamezno skupino je vključenih 15 žensk, ki obiskujejo šestmesečni program. Sedaj izvajamo program že s četrto skupino. Del projekta je namenjen tudi spoznavanju trga dela. Priseljenke povežemo z delodajalci in omogočimo pridobitev delovnih izkušenj. Vsaka skupina ima posebno temo in nalogo, npr. udeleženke prve skupine so pripravile šestjezični tematski slovar na temo zdravstva.

Tretji del mojega dela pa predstavlja terensko delo glede na potrebe. V okviru tega dela največ izvajam jezikovno-kulturno mediacijo v zdravstvenih ustanovah. Na področju izobraževanja učencem in dijakom zagotavljam pomoč pri šolskih obveznostih, staršem pa podporo pri sporazumevanju z učitelji. Velikokrat se obrnejo name s centra za socialno delo, upravnih enot, zavoda za zaposlovanje, za pomoč priseljencem pri pridobivanju informacij, urejanju dokumentacije.

Negativna plat mojega dela je, da zahteva tudi posredovanje slabih novic, recimo težkih diagnoz pri mediaciji v zdravstvu. Kljub temu svoje delo čutim kot poslanstvo in se želim razvijati ter spodbujati kulturo, ki je naklonjena sprejemanju drugačnosti in podpira vključevanje priseljencev v sredini, kjer živijo.

Delujete v večkulturnem okolju in priseljencem zagotavljate podporo pri reševanju vsakodnevnih izzivov; kateri so najpogostejši izzivi, ki jih srečujete pri svojem delu?

Priseljencem pomagam pri reševanju vsakodnevnih izzivov, ki se pojavljajo predvsem na področju zdravstva, kjer je v zadnjih nekaj mesecih največ potreb po posredovanju. V okviru mediacije v zdravstvu zagotavljam spremstvo in jezikovno-kulturno posredovanje pri zdravstvenih pregledih, preiskavah, podajanju diagnoz, tudi porodih – prisotna sem bila že pri štirih porodih, kar so nedvomno lepe izkušnje za kulturno mediatorko v zdravstvu.

Na centru za socialno delo, kjer sem prisotna enkrat tedensko, potrebujejo pomoč pri reševanju in urejanju kompleksnejših družinskih situacij, tudi razvez, pri delu z mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami, izpolnjevanju vlog za denarno socialno pomoč. Na področju izobraževanja zagotavljam pomoč pri govorilnih urah.

Soočam pa se tudi z lastnimi izzivi, npr. vsakič, ko se podajam v novo situacijo, se soočim z izzivom vzpostavljanja zaupanja. Če s posameznikom, ki mu nudim pomoč, nisva kompatibilna, je delo precej oteženo in manj učinkovito. Moram sicer reči, da slabih izkušenj zaenkrat nimam. Zagotovo k temu prispevajo tudi izkušnje priseljenske skupnosti z mano, saj je skupnost precej povezana med sabo. 

Izziv je tudi usklajevanje samega dela: kljub urniku prisotnosti v nekaterih institucijah je usklajevanje dela zahtevno zaradi intervencij. Potrebe po kulturni mediaciji so iz leta v leto večje, saj v zadnjih letih število priseljencev na Jesenicah narašča. Mislim, da ena jezikovno-kulturna mediatorka na področju Jesenic zelo težko pokrije vse potrebe priseljencev, zato se je težko odzvati na vse pozive – za svetovanja, zagotavljanje podpore in reševanje konfliktnih situacij.

Omenila bi tudi moj izziv in hkrati tudi cilj, da priseljencem ne le prevajam, ampak jim pomagam tudi premostiti številne razlike med kulturami in mislim, da že s tem pripomorem k hitrejši integraciji priseljencev. Prizadevam si, da jih s podporo pripeljem do točke, ko moja pomoč ne bo več potrebna.

Zagotavljanje podpornega okolja za vključevanje priseljencev zahteva pristop, ki vključuje celotno skupnost. Seveda je za trajne spremembe potreben čas, vendar lahko včasih že z majhnimi rešitvami dosežemo velike spremembe – bi lahko navedli kakšen tak primer, ki prispeva h krepitvi podpornega lokalnega okolja?

Lokalnih primerov dobrih praks je ogromno. H krepitvi podpornega okolja največ doprinese dobro in trdno partnerstvo oz. sodelovanje različnih deležnikov na Jesenicah. Moje delo je pogojeno s sodelovanjem različnih ustanov in s tem se krepi dostop priseljencev do javnih institucij in do drugih organizacij na različnih področjih (izobraževanje, usposabljanje, zaposlovanje, zdravstveno in socialno varstvo, nastanitev, javna uprava). Posredujem tudi v neinstitucionalnem okolju, pri povezovanju priseljencev z večinskim prebivalstvom, npr. z vključevanjem priseljencev v različna društva. Mislim, da je povezovanje in mreženje različnih ustanov pogoj za učinkovito in celovito vključevanje priseljencev v lokalno okolje.

Najlepša hvala, želimo vam veliko uspehov pri vašem delu.